3. Simona Zupanc:
»Lačne diete« sem težko prenašala

 

Starost: 47 let
Telesna višina: 167 cm
Način hujšanja: 90-dnevna ločevalna dieta, fb akcija hujšanja Slim & fit po ločevalno
Telesna teža pred dieto (februar 2013): 107,5 kg
Telesna teža po dieti: 93,5 kg
Čas vzdrževanja: 8 mesecev
Način vzdrževanja: prehranjevanje po ločevalno, gibanje, e-RinaŠOLA hujšanja
Telesna teža po dieti: 83,5 kg
Telesna teža zdaj (februar 2015): 96,6 kg

Vedno sem imela rada šport.

Od malih nog je oče poskrbel za to, da sva se s sestro seznanili s čim več športi, z nekaterimi sva se tudi aktivno ukvarjali. Nikoli vrhunsko, pa vendar dovolj aktivno, da so mi treningi tri- do štirikrat na teden prišli v navado, k temu pa so sodila tudi tekmovanja ob vikendih. Najbrž sem ob vsem uspela pokuriti vse tisto, kar sem pojedla. In jedla sem rada, odkar pomnim. In jedla sem preveč, saj sem vedno najprej nahranila svoje oči, šele potem želodec. Pa tudi krožnik je bilo vedno treba sprazniti do konca (hrane se pač ne meče stran). Ta sprva zelo lepa navada je prešla v zelo grdo razvado in izgovor, ko so oči hotele preveč, roke so sledile ukazom možganov, želodec pa se je počasi prilagodil …

Kak kilogram preveč …

sem imela že v osnovni šoli kljub vsem športnim (in drugim) aktivnostim. Ne veliko, pa ravno dovolj, da se mi je zdelo potrebno skriti se za široke športne majice in puloverje, kar počnem še danes. V drugem letniku srednje šole sem prenehala z aktivnimi treningi. Počasi, a vztrajno so se nabirali dodatni kilogrami in do konca srednje šole sem jih imela že okrog 80. Preveč za mojo višino. Športala sem še vedno, vendar le tu in tam. Že takrat sem poskusila z dietami oklestiti kilograme, bolj ali manj neuspešno, saj sem “lačne diete” težko prenašala. Spomnim se, da mi je sošolka takrat svetovala, naj na faks hodim peš in da mi bo več gibanja koristilo. Res sem izgubila nekaj kilogramov, začela sem igrati tenis, pozimi sem čim več smučala … Leta 1993 sem začela hoditi na fitnes, štela kalorije in shujšala na 68 kg, nekaj časa zdržala, pa ne dolgo … »Lačne diete« sem težko prenašala

Do leta 1998 sem pridelala že kakšnih 12 kg.

Takrat sem se s Štajerske preselila na Dolenjsko. Nova služba, nov kraj, novi sodelavci, nove navade (razvade) … Ker sem živela sama, sem po novem kuhala samo zase. Seveda se mi velikokrat ni dalo. Za rekreacijo in miganje si nisem več vzela časa. V službi sem jedla malico (ali pa tudi ne) in zaradi pomanjkanja časa sem jo največkrat zmetala vase. Na poti domov sem pogosto zavila v trgovino, da sem kupila kaj, kar se je lahko jedlo kar takoj – ogromno kalorij in nobene hranilne vrednosti. Kljub temu da imam sadje in zelenjavo zelo rada, sta se v tistem času znašla na mojem jedilniku le tu in tam. Kilogrami pa gor, pa malo dol, pa spet veliko gor …

Vage sem se znebila.

Nisem je hotela niti pogledati, kaj se šele vagati. Mimo ogledala sem kar letela, da se ne bi videla v celoti. Frizuro sem si štimala v kopalnici, kjer sem se videla samo v obraz. Leta 2004 sem se odločila, da shujšam z zdravniško pomočjo. Vaga pri moji zdravnici je pokazala 108 kg – še dobro, da me ni kap. Omejila sem prehrano, veliko več sem popila vode, po 18. uri zvečer nisem več jedla, v pomoč so mi bile tudi Reductil tablete. V desetih mesecih sem shujšala za 22 kg. Spet sem začela igrati tenis. Tudi tokrat nisem zdržala dolgo. Brez reda v prehrani sem pridno začela nabirati kilograme nazaj.

In zgodil se je februar 2012.

Moji obiski na FB so bili takrat bolj redki, ampak akcije hujšanja tam ponujajo kar po tekočem traku. V pravem trenutku sem zasledila akcijo hujšanja preko Facebooka Rine in Perutnine Ptuj, ki me je takoj pritegnila. Zakaj? Zato, ker sem poznala knjigo 90-dnevna ločevalna dieta, sadje imam rada, prav tako zelenjavo, nikoli nisi lačen, ješ, kolikor hočeš, od mesa imam najraje perutnino in poli je zakon … Prijava, prošnje nadangelom in čakanje … in klicala je Mojca … če sem resno mislila s tole prijavo … Pa kaj se hecaš, veš da sem resno mislila, drugače se sploh ne bi prijavila … in sem bila v ožjem izboru … kako nestrpno sem čakala 26. februar in objavo kandidatov na FB …

29. februar – odličen datum za nov začetek.

Prvo skupno srečanje na Perutnini Ptuj – 18 kandidatov, Breda in Mojca, ekipa PP in podporni člani. Prva navodila, prva knjiga 90-DLD, moj prvi dnevnik hujšanja, prve domače naloge, prvo tehtanje in merjenje, prvi PP paket presenečenja …

Najtežji del so bili zajtrki …

Prej sem jedla kar tako, stoje, vmes pospravljala posodo, brala, včasih gledala TV … To je lahko trajalo tudi uro in pri tem sem pojedla veliko, preveč … Danes so moji zajtrki sadni, priprava mi včasih vzame malo več časa, je pa zato pogled na pisan krožnik sadja užitek, včasih šejk, če se kam mudi, pa je banana ali jabolko odlična rešitev!

… in sadne malice na vsaki dve uri …

Na vsaki dve uri, pa saj se šalita! Prej sem jedla, ko mi je pač prišlo kaj pod roke (ki so nesle v usta), včasih sem mlela cel dan, tudi namesto kosila, včasih cel dan nič, pa potem vse naenkrat.

Voda …

Že prej sem spila vsaj liter in pol vode čez dan. Posebej dopoldan v službi sem jo imela kar nastavljeno na mizi, da sem vsako uro spila deci ali dva. Če sem pozabila na te »požirke« vode, sem bila ne samo žejna, tudi glavoboli so se pojavljali. Ampak zdaj sem se naučila, da vode ni nikoli preveč. Ob zadostni količini vode zjutraj prečistiš ledvice, dopoldan je lakota manjša, glavobolov skoraj ni. Vodi včasih dodam limono, veliko spijem čaja, da je bolj pestro.

Na Dolenjskem sem pričela ustvarjati doma, kar pa ni zahtevalo pretiranega gibanja. Začela sem ustvarjati tudi v kuhinji. Kar naprej sem preizkušala kaj novega. Edini problem je bil, da nikoli nisem skuhala za eno osebo. Pa tudi za dve ne. Kar nekaj vmes. In pojedla sem vse (ker hrane pač ne mečemo stran). 

Ko sem pričela z 90-DLD, mi je bila knjižica v veliko pomoč.

Predvsem z merami za pripravo obroka za eno osebo. Urnika KOSILO – 4 ure PAVZE – VEČERJA sem se držala zelo resno. Popoldanske malice so bile prej velik problem in zato je bilo pomembno, da na tej točki naredim red v glavi. Po kosilu vroča juha, po večerji čaj – obvezno. Tudi če se mi je zdelo, da sem po obroku še lačna, po spiti tekočini zagotovo nisem bila več. Večerne obroke pred televizijo sta nadomestila voda ali čaj, če je bilo prehudo, pa sem vzela nekaj rozin in mandljev, jih grizljala eno po eno ter mlela po ustih čim dlje. Roke in usta je treba zaposliti, da možgani verjamejo …

Domače naloge!

Le zakaj učitelji v šoli kar naprej dajejo domače naloge? Mojca in Breda sta nam jih naložili kar nekaj: pisanje dnevnika, vsakodnevno javljanje na FB, pisanje receptov in fotografije (še posebej na P dan). Na začetku sem samo preletela strani v dnevniku, ampak sistematičnost in doslednost matematika v meni sta me silila v to, da sem vsak dan prebrala zapis v dnevniku in natančno beležila vsaj vse obroke, počasi sem dodajala še gibalne aktivnosti, misli, občutke … Javljanje na FB na začetku me je držalo v radovednosti, kaj počnejo ostali in mi dvigalo motivacijo. Obroke sem slikala kar tako … potem pa je Daša objavila nekaj sijajnih foto kolažev njenih obrokov … in to je v meni prižgalo tisti želji po fotografiranju in urejanju, ki sta se v zadnjih nekaj letih skrili nekam tja pod rjuho. Začela sem neznansko uživati v pripravljanju obrokov, pripravi fotografije in oblikovanju slike … Javljanje na FB je dalo nov zagon in smisel vnašanju reda v moj depresivni svet. Red sem uvajala tudi s tem, da sem za nekaj dni naprej vedela, kaj bom kuhala. V trgovino sem šla zmeraj s seznamom, na katerega sem na prvo mesto vedno napisala zelenjava in sadje. Nič nisem prepuščala naključju. Knjiga mi je bila vodilo pri sestavljanju obrokov, pri kuhanju pa sem se prepuščala domišljiji.

Gibanje.

Pred tremi leti sem domov pripeljala psičko Taro. Z željo, da se začnem več sprehajati. Pa sem hodila na sprehode zato, da se je sprehodila Tara. Po 1. marcu so se najini sprehodi podaljšali, zjutraj kratek polurni sprehod, popoldan še daljši. Enkrat ali dvakrat na teden sem podaljšala še tega. Z elipterja sem obrisala prah. Na začetku sem ga uporabila le v deževnih dnevih, da sem nadomestila sprehode (Tara ima rada vodo, ne mara pa sprehodov v dežju). Nato je postal del tedenskega urnika. Počasi sem »tek« na elipterju s 15 minut podaljšala na 45 minut. Različno sem si določala minutažo, kilometre, da ne postane dolgočasno. V dnevniku je krasna zaloga različnih vaj, ki sem jih izvajala občasno. Po drugem srečanju na Ptuju sem vsak dan naredila obrate v pasu, najprej 100, počasi sem prišla tudi do 600. 100 obratov naredim še danes vsak dan za zajtrk. In tudi s Taro se še vedno vsak dan sprehajava, vendar so pozimi daljši sprehodi zjutraj in krajši zvečer. Elipter ima večkrat pavzo, vendar ni časa, da se na njem nabere prah, vsake toliko naredim tudi 1000 gibov …

Kilogrami, dekagrami, grami in centimetri …

V začetku akcije sem se nenadoma znašla doma pred nalogo, da se stehtam vsak teden. Jaz pa že več kot desetletje brez tehtnice. V enem tednu je že krasila spalnico. Rezultati tehtanja so me vsak teden motivirali za naprej. Prvi mesec sem izgubila največ kilogramov, nato vsak mesec manj …, ampak najbolj pomembno je bilo, da mi je tehtnica vsak teden pokazala manj. To me je samo še podžigalo. Centimetre je merila Mojca na srečanjih, jaz pa sem samo čutila, kako mi hlače lezejo z riti.

Svoj ITM sem z 38,5 v prvih 90 dneh zbila na 33,5.  Dosegla (in presegla) sem tudi zastavljeni cilj izgubiti 10% začetne teže. Oglašanje ostalih članov skupine na FB je v tem času zvodenelo. In kar takoj sem se vpisala v spletno RinaŠOLO hujšanja. 

V e-RinaŠOLI hujšanja sem prvih 90 dni ponovila še enkrat.

Spet sem si postavila enak cilj – 10% manj. Priznam, na začetku sem se bala, da se bo izgubljanje dekagramov ustavilo, zato mi je bila še toliko bolj pomembna podpora, jutranji SMS-i, zapisi v klepetalnici vile Rine. Zdaj sem si jedilnike sestavljala že sama, strogo sem se držala urnika zaporednih dni (P, Š, OH, V), vsak 29. dan sem izvedla vodni dan. Brez izgovorov. Vsi so uspeli brez večjih težav in po vsakem sem se počutila odlično. Če nisem jedla doma, sem brez velikih uvodov in razlag samo pojasnila, kaj bom jedla pri obroku. Vzela sem vsako sladico in pecivo – za domov. In tam je počakalo na pravi dan ali pa ga je pojedel kdo drug. Motivacija in želja sta bili ogromni. Ne vem, od kod in zakaj, ampak izkoristiti sem ju želela v polni meri.

Po drugič izvedenih 90 dneh hujšanja sem svoj ITM oklestila na 30,5. Cilj –10% sem zgrešila za malenkost. 

Sledilo je 90 dni vzdrževanja.

Tokrat sem cilj zastavila drugače. Da ITM pade pod 30. Naloga vzdrževanja je obdržati težo, če izgubim še kak dekagram, toliko bolje … Med svojim bivanjem v vili Rina sem se preselila iz shujševalnice v vzdrževalnico. Na začetku sem se počutila kar nekam izgubljeno. Ne zaradi selitve, zaradi prehranjevalnega »nereda«. Potrebno je bilo le ločevanje med obroki, ne več po dnevih. Ne, ne, ne … To mi je bilo preveč ohlapno. Odločila sem se, da ostanejo P, Š in OH dnevi – v poljubnem vrstnem redu, vitaminski dan je postal zeleni ponedeljek. Tudi vzdrževalni del se je končal z minusom na tehtnici in doseženim ciljem. Odločila sem se, da nadaljujem in tudi ta mesec vzdržujem. Obroki so še zmeraj ločevalni, ker mi tak način prehranjevanja izredno odgovarja. Ničesar ne pogrešam. Dala sem si duška tudi pri pečenju peciva in piškotov, kar me prime le redkokdaj … sem jih kar za darila uporabila … Tehtnica je prijazna z mano … Niti v prazničnih dneh se nisem obremenjevala preveč, ker vem, da sem pred leti pridobivala na kilogramih od same sekirancije. Vem, da sem na pravi poti, da bosta izboljšana samopodoba in pozitivno razmišljanje prinesla tudi ostale dobre stvari v moje življenje. Pravzaprav jih že prinašata … Ko tole pišem, je za mano že več kot 330 ločevalnih dni. Sploh ne vem, kdaj so šli mimo in baje sem na dieti!

Februar 2015

Sedaj je zame normalen način prehranjevanja po ločevalno, tu in tam kakšen klasičen obrok (ko drugače ne gre), ki mi povzroča težo v želodcu in me opomni, zakaj je ločevanje dobro. Gibanje sedaj so jutranje tibetanske vaje, obrati telesa ter občasni sprehodi in vadba z elipterjem. Po zelo uspešnem vzdrževanju teže dobro leto sem ponovno pričela pridobivati na teži predvsem zaradi manj gibanja in premalo popite vode. Splet okoliščin in vedno več nepotrebnih izgovorov je pripomoglo k temu, da sem pridobila polovico izgubljenih kg nazaj. Ker želim še dolgo in kvalitetno živeti se zelo trudim, da se ne vrnem nazaj v stare prehranske razvade in tudi vsakodnevno gibanje je del novega načina življenja.